Imate radi napake? Kaj pa svoje napake? Vem, naravnost obožujete jih? Ne?! Čudno, le zakaj ne? Napake so v življenju najboljše učiteljice, najboljša šola, izkušnje za čisto pravo življenje izven filmov, pravljic in različnih predstav. No, naj vam zaupam, da sem tudi sama ista – napak pravzaprav ne maram. A z leti, ko postajam bolj čuječa, čuteča in delujem bolj zavestno, mi postajajo všeč, ker razumem, kam me peljejo. Napake peljejo stran od naivnosti, neizkušenosti naravnost v objem pristnosti, izkušenosti, praktičnosti, iznajdljivosti, ustvarjalnosti, sprejemanju sebe ter drugih in še in še …
Otroci, ki se napajajo iz nas, so nam podobni. Preprosto ne marajo napak. Mnogokrat prav zaradi nas, ki nevidno stojimo nad njimi z dvignjenim palcem žugajoč: »Pazi, da se ne boš umazala. Pazi, da ne boš razbil kozarca. A si spet strgal hlače? Ja, kakšen pa si, kje pa imaš kolo?« In tako dalje. A čas je, da otrokom omogočimo, da presežejo vzorce in se naučijo sprejemati svoje in tuje napake. Prav tako pa je več kot dobrodošlo, da jih naučimo, da so napake sestavni del učenja, življenja in vsega sploh, da napake niso nujno zlo, da so naše dragocene učiteljice, ki nam dajejo lekcije in odpirajo nova poglavja.
Preveč osredotočanja na napake škodi, premalo sprejemanja tudi
Vse preveč se v življenju osredotočamo na napake, namesto na proces učenja in hvaležnost za vse, kar nam nudi in omogoča življenje. Pa tudi za vse tisto, česar nam ne, kajti vse pride oziroma odide z razlogom, čeprav je le-ta največkrat zavit v meglico skrivnosti.
Kako pogosto se hudujemo nad otrokom, ker je polil skodelico čaja ali mu je po pomoti krožnik padel v smeti, ko je pospravljal ostanke od kosila? Iz pretiranega osredotočanja na pomanjkljivosti se rodi odpor do napak. Najprej majhen, potem pa počasi zraste v velikega.
Otroke je dobro poučiti, da prav nihče na svetu ne doseže svojih ciljev takoj in da gre prav vsak skozi številne napake, ovire, izzive. Še najbolj pa tisti, ki se jim zaradi medalje najbolj ploska. Za vsako medaljo stoji mnogo odrekanj, mnogo napak, učenja in potrpežljivosti. Le tako lahko pridejo zmage, dosežki, želeni izidi!
Napake so učiteljice, ki nas – včasih nežno, včasih grobo – silijo, da se osredotočimo na postopek in ne na končni rezultat. Da vzljubimo pot in nismo osredotočeni le na cilj in pet minut slave in zmage. Življenje je namreč v večji meri sestavljeno iz takšnih in drugačnih poti, zmage so le češnja na torti.
Pomembno je, da otroke naučimo uživati na njihovi poti, v njihovem življenju, da niso osredotočeni zgolj na nagrado, da je sodelovanje večkrat pomembnejše od samega cilja. Kakšne misli in čustva se v vas prebudijo, če bi videli, da vaš otrok ves čas potiska druge otroke vstran, samo da lahko prvi prišel do cilja? Verjetno sva istih misli, da si ne želimo takega ravnanja ne med otroki, ne znotraj družbe, v kateri živimo, kajne?
Pokažite otroku, da so napake naši najboljši učitelji
Napake lahko otroka naučijo toliko, kolikor razume ozadje napake. Namesto da napake obravnava kot nekaj, čemur se je vedno znova najbolje izogniti, mu pokažite in razložite vse, česar se lahko iz napake lahko nauči in kaj vse lahko od nje pridobi. Povejte mu, da izjemo redko dosežemo svoje dosežke s prvim poskusom in da se še nihče ni znašel na prvem mestu kar tako na hitro in v enem dnevu. Razen muhe enodnevnice, seveda! 😉
Napake nas silijo, da postajamo vedno boljša različica sebe in da vedno bolj razumemo življenje in svet okoli sebe. Pokažejo nam korake, ki jih ne smemo storiti, ali kako stvari narediti drugače, bolje.
Otrok bo lažje sprejel dragocenost napak, če bo imel ob sebi primerno podporo. Najpomembnejša je seveda vaša, nekoliko drugačno pa lahko dobi v prvem otroškem motivacijskem dnevniku Sanjaj velike sanje (poglej v trgovino te spletne strani), ki je namenjen prav raziskovanju prijetnih in manj prijetnih življenjskih tem na razumljiv, zabaven in poučen način.
Naučite otroka, da bo našel razlog za napake
Napake so lahko najboljši učitelji le, ko si vzamemo dovolj časa za njihov poduk. O napakah je dobro razmišljati in jih do potankosti razumeti, le tako lahko največ obrodijo. Ko bomo ugotovili, kje, kdaj, kako in zakaj smo se zmotili, smo na dobri poti.
Edini način, da se otrok iz napak sam lahko kaj nauči, je, da najde razlog za napako in se jo nauči odpraviti. Odrasli pa smo tukaj zato, da ga na tej poti podpremo, mu damo zavetje in mu vlijemo pogum.
Osredotočite se na pozitivne izide napak
Naj bo tudi kar se napak tiče pri vas pravilo: Pozitivno pred negativnim! Tako lahko naslednjič, ko se otrok zmoti, namesto, da se hudujete in zadevo negativno komentirate, recite: »To je pa zanimivo!« ali »Kako bi to lahko naredila drugače?« ali pa: »Poglej to, se ti ne zdi, da bo tako šlo bolje?«
Seveda zgornji nasvet ne velja za vse napake in neželene izide. Ne predstavljam si in tudi ne poznam nobenega starša, ki bi rekel: »To je zanimivo!", ko njegov otrok med zviranjem za mizo razbije kozarec.
Poglejmo pa še en primer: Recimo, da otrok na klavir igra neko skladbo, ki je zapisana v notni obliki. Zdi se, da ne glede na to, kolikokrat melodijo zaigra, ne uspe izvesti pravilnega zaporedja tonov. Kaj boste rekli? Kaj pa, če namesto, da ga vsakič opozorite na napako z vzklikom: »Narobe!«, rečete: »To je pa zanimivo!« Napako lahko potem skupaj (seveda če ste vešči igranja na klavir) uporabite kot priložnost, da ustvarite drugačno zaporedje, morda celo skupaj zložita novo skladbo?
Naučite otroka, kako se spoprijeti s frustracijami
Ah, frustracija! Ta zagotovo predstavlja najtežji del sprejemanja in spreminjanja situacije, kadar otrok naredi napako. Otroke sreča frustracija, nas pa hkrati počasi zapušča potrpljenje. Je možno reagirati še kako drugače?
Dejstvo je, da so lahko, ne glede na to, v kakšni meri jih sprejmemo, napake še vedno neprijetne, velike, tako da frustrirajo. Predstavljajte si, da vložite ogromno svojega časa truda v matematično nalogo, vendar še vedno delate napake. Predstavljajte si, da že neskončno dolgo skušate rešiti zapleteno uganko, a brez uspeha. Otroci se pogosto znajdejo v takšni situaciji, iz katere ne najdejo izhoda. Zato sploh pride do frustracije.
Napake so nedvomno neizogibne, zato moramo otroke naučiti, kako se spoprijeti s frustracijami. Obstajajo trije preprosti, a učinkoviti načini.
- Prositi za pomoč. Ko se otrok počuti težko, ko mu nekaj ne gre, mu dajte vedeti, da lahko vedno prosi za pomoč. Ta prošnja ne pomeni neuspeha, sploh pa ne, če nekatere naloge presegajo otrokovo razvojno stopnjo.
- Vzeti pavzo. Povejte otroku, da si oddahne in nadaljuje, ko se bo spočil. Včasih je zgolj hiter enominutni oddih tisto, kar otrok potrebuje, da zbere svoje misli, se znova zažene in si nalogo ogleda na drugačen način. Tak način bo zagotovo obrodil več rezultatov, kot bi ga vaše razburjene.
- Močan objem. Obvladovanje frustracij včasih potrebuje neverbalno podporo v obliki močnega objema. Pustite otroka, naj v vašem naročju sprosti čustva. Objemite ga močno, da začuti moč in ljubezen vašega varnega pristana.
Ne rešujte otroka pred napakami
Recimo, da ima vaš otrok za svojo najljubšo majhnega plišastega zajčka. Večkrat ste ga že opomnili, naj ga po igranju pospravi na svoje mesto, da ga ne izgubi. In prav lahko se zgodi, da otrok vztrajno ne upošteva vašega nasveta in nekega dne zajčka ne najde, ne glede na to, kako težko ga išče.
Ker ga na koncu res ne najde, vas prosi, da mu kupite novega. Če bi to storili, bi v hipu prenehalo cviljenje, frustracije in prepiranje. A vendar tak odziv otroka ne bi učil nikakršne odgovornosti.
Kadar otroka preventivno odrešite vseh napak, mu s tem onemogočite priložnost za učenje. Naslednjič vas preprosto ne bo jemal resno. Le zakaj vas bi? Še posebej, če ve, da mu boste kupili še eno igračo ali nekaj naredili namesto njega.
Otroka nikar ne rešujte pred življenjskimi razočaranji, kajti s tem ga boste pravzaprav oropali barvitega, raznolikega in polnega življenja. Naučite ga raje, kako se spoprijeti z izzivi, kako napake sprejeti in z njihovo pomočjo postati boljši človek.
Če povzamem bistvo, je otrokovo sprejemanje oziroma nesprejemanje napak predvsem odvisno od tega, kako o napakah govorimo in nanje gledamo odrasli, ki otroke obkrožamo.
